Eine Heilige aus Frankreich • Svetnica iz Francije
Theresa Reims

Am 01. Oktober feiert die Kirche den Gedenktag der Hl. Theresia von Lisieux, die als Schutzpatronin der Missionen gilt. Obwohl sie selbst nie in der Mission gewesen ist, war ihre Sehnsucht so stark, dass sie allein schon dadurch zur Schutzpatronin wurde. Der Monat Oktober ist somit nicht nur der Rosenkranzmonat, sondern auch der Monat der Missionen. Am 23. Oktober 2022 wird deshalb der Weltmissionssonntag, auch Sonntag der Weltkirche, gefeiert, wo mit der Kollekte des Sonntags in allen Kirchen der Welt für die 1000 ärmsten Diözesen der Welt gesammelt wird, so dass diese ihren Aufgaben nachkommen können. 

Eine aus der Pfarre Schwabegg stammende, aber ungenannt bleibende Mitchristin, hat eine besondere Beziehung zur Hl. Theresia von Lisieux. Vor Jahren war sie auf einer Frankreichreise unterwegs und hat in der Basilika von Lisieux, dort wo die Heilige beigesetzt ist, eine tiefe Glaubenserfahrung gemacht. Es war so, „als ob sich der Himmel öffnete und alle Engel auf die Erde kamen“. Umso erfreuter war sie, als sie erfuhr, dass auch in der Pfarrkirche Schwabegg voriges Jahr eine Statue der Hl. Theresia von Lisieux restauriert und in der Pfarrkirche unter dem Altarbogen neu aufgestellt wurde. Bis jetzt musste die Statue ihr Dasein in der Nebensakristei fristen, da das Kreuz, das sie in ihren Händen trug, abgebrochen war. Das Restauratorenehepaar Mag. Karma und Leopold Eder aus Möchling bei Gallizien haben mit viel Akribie und Können die Statue mustergültig restauriert.

Theresa Lisieux BasilikaAus der Biographie dieser Heiligen erfahren wir, dass Theresia 1873 geboren und mit fünfzehn Jahren in den Karmel von Lisieux eintrat. Schon mit jungen Jahren konnte sie auf eine reiche religiöse Erfahrung zurückblicken. Sie selbst betrachtete Weihnachten 1886 als entscheidendes Ereignis in ihrem Leben; sie erfuhr die Gnade einer „völligen Umkehr“ und verstand von da an die Liebe zu Christus und zu den Menschen als die eigentliche Berufung ihres Lebens. Ihr Leben im Karmel (Kloster) verlief äußerlich sehr einfach; ihr innerer Weg dagegen war sehr bewegend. Sie begriff, dass ihre Christusliebe sich in der Kreuzesnachfolge verwirklichen musste. Die Heilige Schrift wurde mehr und mehr ihre einzige Lektüre; innere Prüfungen und körperliche Krankheit waren ihr Alltag. In der Nacht zum Karfreitag 1896 hatte sie ihren ersten Bluthusten; am 30. September 1897 starb sie mit den Worten: „Mein Gott, ich liebe dich.“ 

Über ihre innere Welt sind wir durch ihre Aufzeichnungen „Geschichte einer Seele“ und ihre von der Priorin gesammelten „Worte“ unterrichtet. Theresia ging auf das Ganze, auf das Große. Sie wollte Jesus mehr lieben, als er jemals geliebt wurde; sie wollte alle Menschen lieben, wie Jesus sie liebte. Vor Hochmut wurde sie durch die Erkenntnis bewahrt, dass sie selbst zu alledem völlig unfähig war und nur durch die Kraft der zuvorkommenden Liebe Gottes überhaupt etwas tun konnte. - Papst Pius XI. hat sie 1925 heilig gesprochen und zur Patronin der Missionen erhoben. In ihren Schriften berichtet sie: „O nein, nie habe ich für mich außergewöhnliche Gnaden begehrt ... Ich habe kein anderes Mittel als Blumen zu streuen, das heißt, keines der kleinen Opfer, keinen Blick, kein Wort mir entgehen zu lassen, auch die kleinsten Taten zu beachten und sie aus Liebe zu vollbringen.“

Theresa Lisieux SchfmannWir danken der nicht genannt wollenden, aber wohlbekannten Mitchristin für die Fotos aus Lisieux und Reims, die wir nun aus unserem Pfarrarchiv heraus veröffentlichen können. Ebenso veröffentlichen wir die Fotos von der Renovierung der Statue voriges Jahr. Die Kosten wurden durch die Pfarre getragen. Aus dem Eintrag in die Pfarrchronik „liber memorabilium“ ist zu entnehmen: Die Hl. Theresia vom Kinde Jesu Statue wurde in der St. Josefsvereins-Devotionalienhandlung um 120 Schilling gekauft und am 18. November 1928 vor der Hl. Messe geweiht. Die Statue ist 103 cm hoch. [Im gleichen Jahr wurde auch die Weihnachtskrippe angeschafft und aufgestellt.] Im Triumpfbogen der Pfarrkirche ist auf der gegenüberliegenden Seite die Statue der Gottesmutter Maria von Lourdes aufgestellt, die ebenfalls voriges Jahr restauriert worden ist. Lourdes ist der zentrale Marienwallfahrtsort Frankreichs, der v. a. für seine heilenden Quellen bekannt ist und von vielen kranken Menschen besucht wird. Ein schönes Ölbild der Hl. Theresia von Lisieux befindet sich auch in der Sakristei der Pfarrkirche in Neuhaus/ Suha. Laut dem ehemaligen Pfarrmitglied gibt es in fast jeder Kirche von Frankreich eine Statue oder ein Bildnis dieser Heiligen, sosehr wird sie von den Französinnen und Franzosen verehrt. Möge die Hl. Theresia vom Kinde Jesu uns mit der Kirche von Frankreich verbinden, die eine reiche religiöse Erfahrung für die ganze Weltkirche bereithält. Wie meinte es diese Bewunderin der Hl. Theresia von Lisieux in einem Email vom 01.08.2021 an die Pfarre: „Möge sie Schwabegg in den Mantel der göttlichen Liebe hüllen.“


Svetnica iz Francije

Theresa Lisieux Altar»Kdo je ta svetnica, ki je v farni cerkvi v Žvabeku na desni strani pod slavolokom, ki loči oltarni prostor od cerkvene ladje?« so si pred kratkim spraševali obiskovalci iz Vogrč. Na tem mestu dajemo temeljit odgovor: To je kip sv. Terezije od deteta Jezusa. Ona velja za zavetnico Francije, misijonov in karmeličank. Dobila je tudi vzdevek »Mala Terezija«, da bi jo razlikovali od redovne reformatorke Terezije Avilske ali Terezije Velike. Terezija se je rodila 2. januarja 1873 v severnofrancoskem mestecu Alençon kot deveti otrok zakoncev Ludvika in Marije Cecilije Guérin. Oče se je izučil za urarja in draguljarja, mati pa je bila izučena v umetnem čipkarstvu. V premožni družini si je zlasti mati želela veliko otrok. Zakonca sta se odlikovala po močni, živi veri in iskreni pobožnosti. Štirje otroki so umrli, rodilo se jima je še pet hčera, ki pa so vse šle v samostan: štiri h karmeličankam in ena k vizitantkam. Zadnja in najmlajša je bila Terezija (krstno ime Marija Frančiška Terezija); slabotno že od rojstva je le skrbna materina nega rešila smrti. Tudi oče je imel pri vzgoji aktivno vlogo in ji bil za zgled v ljubezni do Boga. Sama o njem pričuje takole: »Dovolj mi je bilo videti očeta pri molitvi, da bi videla, kako molijo svetniki.« Ovdoveli oče se kmalu po materini smrti preseli v severnejše ležeče mesto Liseux. Tam je družina lepo in srečno živela, njihov vsakdan je prežemal duh molitve, kreposti in medsebojne ljubezni. Terezija je v Liseuxu živela do vstopa v samostan karmeličank, v šolo pa je hodila v zavod k benediktinkam. Ko ji je bilo deset let, je ob binkoštih hudo zbolela; zdravje se ji je proti pričakovanju vrnilo, ko so njene sestre molile pred Marijinim kipom. Pozneje je Terezija pripovedovala, da jo je ozdravil nasmeh božje Matere.

Theresa Lisieux Eder HokeKo je njena starejša sestra Pavlina v Liseuxu vstopila v samostan, je tudi v Tereziji dozorel notranji klic, da bi se pridružila redu bosonogih karmeličank. Toda o tem niso hoteli nič slišati ne karmeličanke ne lokalni škof, saj je bila Terezija še premlada za vstop v tako oster red. Nekaj mesecev pozneje se je z očetom in sestro Celino odpravila v Rim na romanje ob duhovniškem jubileju papeža Leona XIII. Tam je na javnem sprejemu, ko je prišla vrsta nanjo, da poklekne k papeževemu blagoslovu, pogumno prekršila zapovedano molčečnost in zaprosila papeža, naj ji »svojemu jubileju na čast dovoli pri petnajstih letih vstopiti med karmeličanke«. Leona je njen nastop močno prevzel, vendar je vseeno podprl odločitev njenih nadrejenih. Ob koncu leta je vendarle dobila privoljenje in 9. aprila 1888 se je Terezija Martin odpovedala svetu in pristopila h karmeličankam v Lisieuxu.

V noči pred velikim petkom 1896, leto pred njeno smrtjo, se za Terezijo začenja pravi križev pot. Doživi prve bolezenske znake tuberkuloze in začnejo jo obhajati strašne skušnjave proti veri in upanju; te so jo poslej mučile vse do smrti. Ko jo je zadela druga bridkost, je zapisala: »To trpljenje je nežna pozornost Gospoda, ko bi od nas rad dobil darilo. Roke nam izteguje, da bi od nas prejel ljubezen, dokazano v trpljenju in bojih.« V sredini avgusta prejme bolniško maziljenje ter 30. septembra 1897, stara komaj štiriindvajset let, umre s pogledom na razpelo, ki ga je držala v rokah. Njene zadnje besede so bile: »Moj Bog, ljubim te …«

Terezija je bila razglašena za blaženo leta 1923, leta 1925 za svetnico, papež Janez Pavel II. pa jo je leta 1997 razglasil za cerkveno učiteljico. Terezija Deteta Jezusa je zgled, kako je mogoče doseči največjo popolnost v kreposti ljubezni, brez izrednega mrtvičenja samega sebe, brez izrednih darov milosti, brez velikih del. Njej je svetost pomenila posvetitev vsakdanjega življenja z ljubeznijo. Poklicana je bila za ljubezen. To svetost lahko dosežemo tudi mi, povsod: na cesti, v šoli, v družini, v službi, v samostanu … Terezija je s svojim zgledom postala oznanjevalka svetosti, ki jo lahko dosežejo vsi ljudje, vsak v svojem poklicu, v svojem vsakdanjem življenju. Nad njenim grobom je zrasla in še danes stoji mogočna bazilika sv. Tereze v Lisieuxu, v katero prihaja na stotisoče romarjev. V njej je v stekleni krsti shranjeno nestrohnjeno truplo sv. Terezije.

Theresa Lisieux StatueMala Terezija je skoraj vedno upodobljena v redovnem oblačilu karmeličank (rjava obleka, bel plašč). Pri sebi ima pogosto vrtnice, ker je pred smrtjo obljubila, da bo po smrti trosila vrtnice iz nebes. S Tem je mislila na milosti, ki jih je hotela iz ljubezni ljudem izprositi od Boga. Odlomek iz njene avtobiografije: »Dolgo sem se spraševala, zakaj Bog enega ljubi bolj kot drugega, zakaj ne prejemajo vse duše enakih milosti. Videla sem, kako je z izrednimi milostmi obsipal svetnike, ki so ga v življenju močno žalili, kot sveti Pavel, sveti Avguštin in jih takorekoč prisilil, da so sprejeli njegove milosti. Brala sem življenje svetnikov, ki jih je Gospod malone pestoval od zibelke do groba … Ob vsem tem sem se pa spraševala, zakaj na primer toliko poganov umre, še preden so slišali izgovoriti besedo Bog. V svoji dobroti mi je Jezus dal razumeti to skrivnost, ko je odprl pred menoj knjigo narave. Tu sem videla, kako so vse cvetlice, ki jih je on ustvaril, lepe. Spoznala sem pa tudi, da očarljivo barvana vrtnica in bela lilija nič ne prikrajšata majhne vijolice za njen prijeten vonj ali pa marjetice za njeno prikupno preprostost. Doumela sem, da bi narava zgubila svoj pomladni kras in bi travnikov ne krasile več cvetlice, ko bi vse hotele biti vrtnice. Tako tudi v svetu duš, v Jezusovem vrtu. Ustvaril je velike svetnike, ki se lahko primerjajo z lilijami in vrtnicami, ustvaril pa je tudi druge, manjše, ki se morajo zadovoljiti s tem, da so marjetice ali pa vijolice – te naj razveseljujejo Božje oko, kadar bi se ozrlo k tlom. Popolnost je v tem, da izpolnimo njegovo voljo, da smo to, kar on hoče, da smo. Doumela sem tudi, da se Gospodova ljubezen kaže enako v najbolj preprosti duši, ki se v ničemer ne ustavlja njegovi milosti, kot v najbolj vzvišeni.«
Theresa Lisieux Statue Bogen

Suchen

Schwabegg - Žvabek

Schwabegg - Žvabek 11
9155 Neuhaus - Suha
Tel.: 04356/2348

 

Diese E-Mail-Adresse ist vor Spambots geschützt! Zur Anzeige muss JavaScript eingeschaltet sein!
www.pfarre-schwabegg.at

 

Anbetung - Češčenje:
12. Juni - Junij

 

Patrozinium der Pfarrkirche -
patrocinij župnijske cerkve:

Hl. Stephan, Märtyrer -

Sv. Štefan, mučenec (26.12.)