Cerkveno življenje v Braziliji • Das kirchliche Leben in Brasilien

Zahvaljujemo se pe. Andreju Lampretu, duhovniku pomočniku pliberške dekanije, ki je napisal poročilo o največji katoliški državi sveta, o Braziliji. Tam je več let deloval kot misijionar, zadnjič jo je obiskal v mesecu novembru 2017. Ker župnija Žvabek od leta 2018 naprej podpira misijonskega bogoslovca iz te države, smo ga prosili za izčrpno poročilo o cerkvenem življenju v tej državi, kjer živi največ katoličanov sveta.

Pe. Andrej Lampret, Aushilfsseelsorger des Dekanates Bleiburg- Pliberk, war viele Jahre als Missionar in Brasilien tätig. Brasilien gilt als das Land mit dem höchsten Anteil an Katholiken auf der Welt. Pe. Andrej berichtet hier von seinem Aufenthalt in der Stadt San Salvador da Bahia, in der er einige Jahre als Missionar gewirkt hat. Im November 2017 machte er dort erneut einen Besuch. Da die Pfarre Schwabegg seit 2018 einen Missionsseminaristen aus Brasilien unterstützt, haben wir ihn um einen ausführlichen Bericht gebeten und danken ihm auch für die bereitgestellten Bilder.

Andrej Lampret <Diese E-Mail-Adresse ist vor Spambots geschützt! Zur Anzeige muss JavaScript eingeschaltet sein!;

Mo 12.02.2018 14:23

An: Mag. Michael Golavčnik

Spoštovani Rev. D. župnik v Žvabeku in na Suhi, profesor na gimnaziji, arhivar, umetnosti zgodovinar, varuh kulturne dediščine, vse stranski kulturni delavec, strokovnjak trenutnih situacij, iskalec pravice in resnice, graditelj mostov itd.

Po osebnem pogovoru z vami, na dan Lurške matere božje, ko je pred 1 letom v domu v Lenartu, Suo Ecc. dr. Jožefa Smeja obiskala nečakinja od papeža Frančiška, ste me prosili, da naj napišem kaj o Brasilu. Jaz imenujem to državo Brasil, ne Brazilija. Problem je v tem, ker je tudi Brazilija glavno mesto. Tako včasih ne veš, za kaj gre.

Tako vam v prilogi pošiljam zadevo. Poslal bom vam tudi še slike.

Vse dobro.

Pe. Andrej

Od Cerkve za uboge k Cerkvi ubogih

Cerkev se je po Kristusovem zgledu srečala z ubogimi in za uboge naredi veliko. Najpomembnejši vidik Cerkve in njegovega dela se v Braziliji odraža v odnosu do ubogih, s katerim najbolj dosledno posnema Kristusa. Cerkev ki želi služiti Bogu, je spoznala, da to najbolje uresničuje, če pomaga bližnjim.

Malo je mest v zgodovini, ki bi se ponašalo s tako lepo in kruto zgodovino kot je Salvador de Bahia. Lepo zaradi čudovite arhitekture cerkva, muzejev, slikarstva in kiparstva na Pelourinho, to je zgornjem delu mesta. Ustvarili so ga na začetku takratni osvajalci in ustanovitelji Salvadorja. Kruti ali žalostni del zgodovine pa je seveda ta, da so sem privedli tudi do 8 milijonov sužnjev, ki so jih pripeljali največ iz Angole, Konga in Mozambika in ostalih afriških držav. Zato je ves ta del Brazilije temnopolt. 80% temnopoltega prebivalstva živi v veliki bedi v tako imenovanih favele, v velikih mestih.

Revščina je tudi v notranjosti in na podeželju, saj je življenje kmetov in drugih ljudi tudi polno bede. Salvador je bil ustanovljen leta 1549, bil je glavno mesto Brazilije do leta 1763. Takrat so vlado prestavili v novo prestolnico Rio de Jeneiro. Nato se je v šestdesetih letih zgradila novo umetno narejena prestolnica Brasilia, ki je danes vladno središče te pete največje države na svetu.

Salvador je bil kar 214 let glavno gospodarsko, trgovsko, pomorsko, politično, kulturno in versko središče te novo kolonialno nastale države. Bil je največje pristanišče ob Atlantika. Treba pa je povedati, da je najpomembnejše mesto v Južni Ameriki še vedno Sao Paulo, ki je 25. januarja obhajalo 463 letnico ustanovitve. To je bil praznik vseh praznikov, vendar ga je letos pokvaril dež. Poleg številnih ostalih nastopajočih je sodelovalo tudi 32 trio elektrico in velika zvezda, starosta brazilske glasbe Gaetano Veloso.  

In še malo zgodovine in iz gospodarstva

Brazilijo je odkril portugalski pomorščak Pedro Alvares Cabral, ki se ni izkrcal v Salvadorju, mestu Rešitelja ali Odrešenika, temveč v Porto Seguro, ki je  mesto z najlepšimi plažami na svetu in s kristalno čistim morjem. To je mo videti ne samo v teh dveh naštetih mestih, ampak tudi vseh ostalih mestih Bahie.

Ilheus, ki tudi je največje svetovno pristanišče kakava na svetu, ki pa je zadnja leta zgubil svoj sloves. Vse plantaže morajo obnoviti zaradi bolezni. Pristanišče bolj kot ne, sedaj sameva. Tu določajo tudi borzno ceno kakava, v notranjosti v Feira de Santana, 110 km od Salvadorja pa je borza za govedo. Zelo znana in privlačna za domače in tuje turiste in popotnike je  Praia do Forte, s prekrasno cerkvijo in trdnjavo. Predvsem je znana po želvah. V tem delu Brazilije oz. Bahie je toliko lepot, da ob njih obstoji in samo opazuje. Od 8.500 km morja je narava ustvarila veliko pravih biserov.

Zgodovina, ki se je začela leta 1500 z Pedro Alvares Cabralom se je nadaljevala znanim pomorščakom Amerigom Vispuccijem, ki se je 1. novembra leta 1501 izkrcal v Salvadorju, in zaliv poimenoval po tem datumu Todos os Santos - Vsi sveti. Viri tudi povedo, da je mesto začel ustanavljati Diogo Alvares, odposlanec  portugalskega kralja Janeza III. Ta kralj je imenoval tudi prvega guvernerja  Thome de Souza, ki je v zgodovini Brazilije prvi guverner in general. Souza je bil guverner do leta 1553 in se je nato vrnil v Lizbono, zamenjal ga je guverner in general D. Duarte da Costa. Prvi škof Brazilije, ustoličen leta 1556, je bil D. Pedro Fernandes Sordinho. Kipa obeh velikih mož stojita na starem Pelourinho, drug blizu drugega. Mesto se je nato hitro razvijalo. Takratnemu gospodarstvu je primanjkovalo delovne sile. Saj prvotni prebivalci, Indijanci niso mogli delati na plantažah sladkorja in bombaža od zore do mraka. Upirali so se. V tem času v 16. stoletju se je začela tragedija sužnjev. Te so vozili predvsem iz Angole, Konga, Mozambika. Tukaj je bil največji svetovni trg sužnjev. Danes je to trg s prekrasno arhitekturo, s številnimi cerkvami, od katerih je najbolj čudovita baročna cerkev, samostan in muzej Sao Francisco - Sv. Frančišek.

Na tem mestu so bili v razdalji slabega kilometra samostani vseh redov cerkve, ki so takrat kaj veljali. Tu so še vladna palača, mestni muzej in skoraj vse ustanove, pomembne za funkcioniranje. Tu je kaj videti. Portugalski kralj Janez VI. je ustanovil šolo za medicino, in potem je tu nastala prva medicinska fakulteta v Braziliji. Izjemna zgradba je v slabem stanju, na srečo so jo začeli obnavljati. 

Leta 1583 je imel Salvador dva parka, tri ceste in okoli 1600 prebivalcev. Rastoče bogastvo mesta pa je  pritegnilo pozornost tujcev, predvsem Nizozemcev  in Francozov. Mesto so večkrat napadali tuji osvajalci, ko pa sta se   leta 1580 združila dela portugalskega in španskega kraljestva so se začeli prepiri med Evropo in novo Brazilijo. Leta 1624 so prišli v Salvador Nizozemci, ki so hoteli zasesti mesto, vendar so jih Španci leta 1625 s 40 ladjami prignali na sever v zdajšnji  Pernambuco, z kjer je doma tudi znani nogometaš Rivaldo, zlata žoga.

Prazniki v Brasil in karneval v San Salvadorju

Najpomembnejši praznik v Salvadorju je Nosso Senhor do Bonfin, ki se začne z devetdnevnico, slavno mašo in procesijo. Nato priredijo ognjemet in poskrbijo za veliko glasbe, ki je Brazilcem v krvi, zlasti v tem delu dežele, in se močno razlikuje od drugih. Tu se je treba ustaviti. Cerkev namreč ni onemogočala načine verovanja, ko so ga prinesli s seboj sužnji, in te verske prakse živijo še danes.

Drugega februarja na praznik Svečnice, na morju v zaselku Rio Vermelho. Imenujejo ga Festa de Iemanja, častijo pa boginjo Iemanja. Ta praznik naj bi prinesli iz Angole sužnji, ki naj bi jih bila omenjena boginja spremljala na poti v kruto suženjstvo po morju. Zato še danes z ladjami odplujejo na morje in ji darujejo cvetje in dišave.

Afričani so seboj prinesli tudi ples capoeira, ki so ga plesali sužnji in ga je na Pelourinhu možno vedno in povsod videti. Ples menda izvira iz Angole, Konga ali Mozambika, sestavljajo pa ga hitri gibi in premiki, ki jih spremlja glasba, petje in borilne veščine. Pobegli sužnji in lovci na glave naj bi drug drugemu postavljali zasede v visoki travi in tako naj bi capoeira predstavljala bojevanje v visoki travi. Razlag je seveda več. V portugalščini pomeni capoeira koš za kokoši, saj so sužnji v košarah, imenovanih capoeira menda prodajali piščance.                                  

Najpomembnejši pa je seveda karneval, ki ima v Salvadorju poseben pomen. To je največji praznik na tem planetu na ulicah. Pri nas ljudje poznajo predvsem karneval v Riu, ki je karneval za turiste, medtem ko je karneval v Salvadorju za domačine. Navadno se na njem zbere okoli tri milijone ljudi. Samo turistov je 1 milijon, za varnost skrbi kakšnih 30.000 policistov, slavje pa traja šest dni.

Trio eletrico je nekaj, brez česar tu ni nobenega praznika. To je tovornjak, na katerem igra ansambel nekaj ur brez prekinitve. Kateri je najboljši trio electrico je težko napovedati, saj so vsako leto novi. Naj jih naštejem nekaj: Chiclete com Banana, ki ga strokovnjaki primerjajo z Rodom Stewardom, Paulom McCartneyem in Eltonom Johnom. Njegov najboljši CD so prodali v nakladi osem milijonov. Ko sem ga poslušal, so zaplesale tudi nune, redovne sestre matere. Morda ni odveč podatek, da med sveto mašo v Bahii temnopolto prebivalstvo tudi pleše. Naj omenim še veliko zvezdnico Ivete Sangalo, Claudio Leitte, Timbalada, Araketu, Psirico, teh je polno. Zvezdnik je tudi pater Marcello Rossi, ki ga je mogoče slišati na vseh radijskih in televizijskih programih. Pri njegovi maši v Sao Paulo ali kje drugje se zbere tudi po milijon ljudi. Potem je še več drugih duhovnikov, ki pojejo: Padre Fábio de Melo, João Carlos, Reginaldo Manzotti, José Fernandes de Oliveira, oziroma Pe. Zezinho, Alessandro Campos, Padre Antônio Maria da omenim le nekatere.

Kaj pa standard?

Najnižja plača je 320 dolarjev (USA$) oziroma 965 realov BR$. Policaj zasluži 1.000 dolarjev, medtem ko dobi pilot, ki škropi posestvu, 4.000 dolarjev. Poslanci zaslužijo različno od 12.000 dolarjev navzgor. Neki bivši upokojeni poslanci ima 32.000 dolarjev pokojnine. Govorijo celo, da v resnici dobivajo še enkrat toliko. Razlika med bogatimi in revnimi je ogromna. Črno prebivalstvo živi v bedi in je zelo zapostavljeno. Razlike med zveznimi državami so velike.

Cerkev ubogih

Cerkev je tukaj zelo močno prisotna in priljubljena. Salvador naj bi imel toliko svetišč, kolikor je dni v letu: med njimi 180 rimskokatoliških cerkva. Tod živi tudi mnogo drugih veroizpovedi in verskih skupnosti. To velja za ves Brasil. Poleg rimskokatoliške je najštevilčnejša protestantska ali Igreja Universal do Reino de Deus (IURD), teh vej ali skupnosti je ogromno, veliko.

Cerkev se je po Kristusovem zgledu srečala z ubogimi in za uboge naredila veliko. Najpomembnejši vidik Cerkve in njenega dela se tukaj odraža v odnosu do ubogih, s katerim je najbolj dosledno posnemala Kristusa. Cerkev, ki želi služiti Bogu, je spoznala, da bo to najbolje uresničevala, če bo pomagala bližnjim, ki so doživljali podobne stiske kot zavrženi ljudje v Kristusovem času.

S svojim načinom delovanja je naredila preskok od Cerkve za uboge k Cerkvi ubogih. Dokazala je, da lahko ljudje s skromnimi odpovedmi in prostovoljnimi darovi pomagajo mnogim trpečim in zapuščenim. Pomembno pri pomoči ubogih je ustvariti razmere, v katerih bodo ljudje na robu družbe lahko našli svojo identiteto in svoj prostor pod soncem. Družba, ki izključuje katerega koli člana, ni več prava človeška družba, saj bi morala biti vsa človeška družba v službi človeka, prav posebno to velja za Cerkev. Cerkev je bila od samega začetka Cerkev ubogih.

Zaradi hudih socialnih stisk je pred 40 leti nastala teologija osvoboditve, ki ni gola teorija. Svoje začetke ima v praktičnem angažiranju Cerkve in vseh ljudi dobre volje za vsestransko osvoboditev človeka, Cerkev se poraja. Oblikujejo se male skupine, imenovane temeljne skupine ali temeljna občestva. Cerkev ja tako postala Cerkev ubogih, ki se zavedajo pravic do svobodnega in človeka vrednega življenja. Cerkev tu živi in dela in nihče ne vidi v njej sovražnico. Tukaj se vidi, da res opravlja svoje poslanstvo.

Das kirchliche Leben in San Salvador in Brasilien

San Salvador da  Bahia de Todos os Santos wurde im Jahre 1549 gegründet und war bis 1763 die Hauptstadt von Brasilien. Wie kaum eine Stadt in Südamerika kann sich San Salvador da Bahia mit so schönen und wertvollen historischen Bauten rühmen. Gleichzeitig ist die Geschichte gekennzeichnet durch den Sklavenhandel, wo über 8 Millionen Menschen v. a. aus den afrikanischen Ländern Angola, Kongo und Mosambik über diesen größten Antlantikhafen nach Brasilien verschifft wurden. Viele dieser Nachfahren leben heute in den Elendsvierteln, in den sogenannten Favelas. Der Bundesstaat Bahia ist auch bekannt für seine Naturschönheiten und für seine naturbelassenen Strände.

Pe. Andrej berichtet von der Feier Nosso Senhor do Bonfin in San Salvador, in der sich Elemente der ursprünglichen Kultur der ehemaligen Sklaven mit der Feier einer Novene (Neuntagesandacht), Heiligen Messen und einer festlichen Prozession verbinden. In San Salvador wird der Karneval der Einheimischen gefeiert, der sich vom Karneval der Touristen in Rio de Janeiro unterscheidet. Auf sogenannten Trio eletrico, fahrenden Lastkraftwägen, spielen Musikkapellen ununterbrochen ihre Musik und alle tanzen dazu den sogenannten capoeira, der den Kampf zwischen den Sklaven und den Kopfgeldjägern darstellen soll. Viele Sänger treten auf, darunter sind auch einige Priester zu wahren Musikgrößen in Brasilien aufgestiegen.

Die Römisch-katholische Kirche ist sehr beliebt und aktiv in San Salvador und ganz Brasilien. Wegen der großen sozialen Nöte entstand vor 40 Jahren die sogenannte Theologie der Befreiung, die maßgeblich dazu beitrug, dass sich die Kirche für die Armen zu einer Kirche der Armen entwickelte. Ihre Anfänge hat sie in den Basisgemeinden und Basisgemeinschaften, die sich für eine Befreiung des Menschen in allen Lebensbereichen einsetzte. Hier sieht man, dass die katholische Kirche in Brasilien ihrer eigentlichen Aufgabe und Mission nachkommt und durch die Hilfe an den Armen das wahre Antlitz Jesu Christi zeigt.

Pe. Andrej Lampret

Duhovnik pomočnik v pliberški dekaniji in duhovni spremljevalec suške Marijine legije v Žvabeku

Aushilfsseelsorger des Dekanates Bleiburg und geistlicher Leiter der Legio Mariae aus Neuhaus in Schwabegg